Človeka je od nekdaj privlačil ogenj. Že od pradavnine je imel z njim poseben odnos: po eni strani ga je uporabljal kot vir toplote, svetlobe in zaščite pred plenilci, po drugi strani pa je predstavljal nevarnost, ki je lahko v hipu uničila življenje in premoženje. V številnih mitih in religijah se ogenj pojavlja kot simbol čiščenja, obnove, resnice in moči. V slovenski kulturni tradiciji ima ogenj posebno mesto v šegah, navadah in praznovanjih, denimo pri kresovanjih, ki simbolizirajo sonce, življenje in plodnost.
Ogenj je bil tudi središče doma (ognjišče). To ni bil samo prostor za pripravo hrane, ampak središče družinskega življenja, kjer se je zbirala skupnost, prenašalo znanje in ohranjala povezanost med ljudmi. Tisti, ki so znali z ognjem ravnati, so uživali poseben ugled: od kovačev in livarjev do prvih gasilcev, ki so prevzeli nalogo varovanja pred njegovimi uničujočimi posledicami.
Požari v Tržiču in začetek gasilstva
Tržič je bil skozi zgodovino večkrat prizadet zaradi požarov. Najbolj tragičen je bil požar leta 1811, ko je zgorelo 151 hiš, življenje pa je izgubilo kar 75 ljudi. To je bil eden najhujših požarov v zgodovini Slovenije. Požar je tako pretresel skupnost, da so oblasti uvedle posebne varnostne ukrepe, med njimi obvezno uporabo železnih polken, s katerimi so želeli preprečiti širjenje ognja.
Že nekaj desetletij pozneje je ideja o organiziranem gašenju začela dobivati institucionalno obliko. Leta 1869 je bila v Metliki ustanovljena prva prostovoljna požarna obramba na Slovenskem. Tržič je sledil dobri praksi: 4. aprila 1883 je bila ustanovljena prva požarna obramba v kraju, ki je obenem pomenila začetek organiziranega gasilstva na tem območju.
Pomemben mejnik je bilo leto 1894, ko je v tovarni BPT nastalo prvo industrijsko gasilsko društvo. Industrijski obrati so bili zaradi narave proizvodnje izjemno požarno ogroženi, zato so imela podjetja lastne gasilske enote. Kmalu zatem, leta 1899, je bilo ustanovljeno gasilsko društvo v Lešah. V obdobju do leta 1954 so gasilska društva nastajala po krajih, kjer so prebivalci čutili največjo potrebo po požarni zaščiti.
Ustanovitev Občinske gasilske zveze Tržič
Na podlagi nove lokalne zakonodaje so se 20. marca 1955 v dvorani tovarne BPT zbrali predstavniki društev in ustanovili Občinsko gasilsko zvezo Tržič. Med ustanovnimi člani so bili Anton Dornik, Vladimir Goltez, Vinko Godnov, Milan Valjavec, Alojz Meglič, Matevž Švab, Peter Praprotnik, Ivan Kokalj, Franc Dobre, Ivko Dornik in Rozi Penko. Prvi predsednik je postal Anton Dornik, prvi poveljnik pa Vinko Dornik. Dogodku je dal poseben pečat Metod Rotar, takratni tajnik Okrajne gasilske zveze Kranj, kasneje dolgoletni predsednik Gasilske zveze Slovenije.
Ob ustanovitvi je zveza združevala 15 gasilskih društev, 11 krajevnih in 4 industrijska. To je bil začetek povezane organizacije, ki je zagotavljala večjo učinkovitost pri gašenju požarov in organizaciji vaj.
Spreminjanje društvene strukture
Življenje gasilstva v Tržiču je sledilo gospodarskim in družbenim spremembam. Leta 1961 se je Gasilsko društvo Slap–Dolina preimenovalo v Industrijsko gasilsko društvo Lepenka. Leta 1963 se je društvo v Sebenjah ukinilo zaradi prostorskih in kadrovskih težav, območje pa je prevzelo PGD Križe. Leta 1970 se je Industrijsko GD Runo združilo z GD Peko, leta 1980 pa je bilo ustanovljeno Industrijsko GD Tokos.
To je bilo obdobje močne tržiške industrije. Vsako društvo je imelo vsaj motorno brizgalno in gasilski kombi, kar je bilo za tisti čas izjemno. Gasilstvo je bilo tesno povezano z industrijo, ki je zagotavljala sredstva za opremo in delovanje.
Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 pa je sledilo obdobje gospodarskih težav. Industrija se je začela sesuvati, s tem pa so začela ugašati tudi industrijska gasilska društva. Zadnje se je zaprlo leta 2005. Na drugi strani so prostovoljna društva pridobila večji pomen in postala osrednji steber požarne varnosti v občini.
Vloga gasilcev v skupnosti
Gasilska zveza Tržič je bila skozi desetletja veliko več kot samo organizacija za gašenje požarov. Društva so imela pomembno kulturno in družabno vlogo, saj so prirejala gasilske veselice, srečanja in parade ob občinskih praznikih ter dnevu sv. Florjana, zavetnika gasilcev. S tem so krepila občutek pripadnosti in povezovala krajane. Posebej pomembna je bila tudi vzgoja mladih, gasilska mladina je skozi generacije pridobivala znanje in vrednote prostovoljstva, kar je zagotovilo, da se je tradicija gasilstva v Tržiču ohranila vse do danes.
Razvoj opreme in tehnike
Gasilska zveza Tržič se je nenehno razvijala skupaj s tehniko. Od prvih ročnih brizgaln in osnovnih vozov za prevoz opreme so gasilci postopno prehajali na motorne brizgalne, gasilske kombije in specializirana vozila. Danes je vozni park zveze eden najmodernejših v širši regiji, kar omogoča učinkovito posredovanje tudi v zahtevnih intervencijah. Oprema se je razširila z napredno zaščitno obleko, hidravličnim orodjem, sodobnimi črpalkami in komunikacijsko tehnologijo.
Usposabljanje in tekmovanja
Zveza je več kot le institucija – je živa skupnost, kjer se znanje, pogum in ekipni duh združujejo v neštetih vajah in tekmovanjih. Redno potekajo usposabljanja, kjer gasilci preizkušajo učinkovitost v različnih scenarijih, od gašenja požarov, reševanja v prometnih nesrečah in poplavah, do dela z ostalimi intervencijskimi službami. Še posebej dragocena je vključitev mladih gasilcev, ki se skozi tekmovanja GZ Slovenije učijo, rastejo in vnašajo svežo energijo ter vztrajnost v zvezo.
Vaje v predoru Ljubelj
Ene najbolj odmevnih in tehnično zahtevnih vaj, ki jih tradicionalno izvaja GZ Tržič, v sodelovanju z DRSI, URSZR in ostalimi enotami zaščite in reševanja poteka v predoru Ljubelj, pomembnem cestnem objektu na meji z Avstrijo. Gre za regijsko vajo zaščite, reševanja in pomoči, kjer gasilci vadijo odziv v primeru množičnih prometnih nesreč, pa tudi drugih nesreč v cestnem prometu. Na »Vaji predor Ljubelj 2024« je sodelovalo več kot 300 udeležencev. Pomembno vlogo pri pripravi in organizaciji vaje je imelo PGD Bistrica pri Tržiču v sodelovanju z URSZR. Pri sami izvedbi vaje pa so kot vadbenci sodelovali tudi gasilci iz PGD Tržič, PGD Križe, PGD Kovor in GARS Kranj ter pripadniki NMP, policije in gasilci iz sosednje Avstrije. Zgodovina takšnih vaj sega že v leto 2000, ko so izvedli prvo veliko čezmejno vajo s ciljem preizkusiti načrte zaščite in reševanja, evakuacijo, koordinacijo med službami in obveščanje. Rezultati so bili izjemni, saj so bistveno izboljšali protokole varnosti v predoru Ljubelj.
Mednarodno sodelovanje
Gasilska zveza Tržič je že od začetka gojila stike s sorodnimi organizacijami doma in v tujini. Posebej pomembni so bili stiki s pobratenimi gasilci iz mesta Ste Marie aux Mines v Franciji, iz Brunika v Italiji ter z gasilskimi zvezami po tedanji Jugoslaviji. Leta 1978 je bilo podpisano pobratenje z Gasilsko zvezo Palilula Beograd.
Na področju mednarodnega sodelovanja je bil najbolj aktiven Milan Valjavec, ki je bil leta 1971 ustanovni član evropskega srečanja gasilcev Sternfahrt. Do leta 2014 se je tega dogodka redno udeleževal skupaj s slovenskimi delegacijami in tako širil ime Tržiča daleč prek meja države.
V zadnjih desetletjih se je mednarodno sodelovanje najbolj okrepilo s kolegi iz avstrijske Koroške, predvsem s komando Celovec (okolica) in z odredom Rožna dolina. Skupna srečanja, vaje in obiski so postali stalnica in so dodatno okrepili vezi čez mejo. Mednarodna sodelovanja niso pomenila le uradnih stikov, ampak tudi izmenjavo znanja, skupne vaje in osebna prijateljstva, ki so se ohranila desetletja. Sodelovanje z avstrijskimi gasilci iz Koroške je danes še posebej živahno in predstavlja pomemben most čez mejo.
Večje intervencije
Zgodovina GZ Tržič je zaznamovana tudi z vrsto pomembnih posredovanj. Gasilci so sodelovali pri gašenju večjih stanovanjskih in industrijskih požarov, prav tako pa so se izkazali ob naravnih nesrečah, poplavah, plazovih in močnejših neurjih, ki so prizadela občino Tržič in širše območje Gorenjske. Njihova pomoč je pogosto segla izven meja občine, saj so bili ob večjih nesrečah vedno pripravljeni priskočiti na pomoč drugim.
Simbolika in vrednote
Posebno mesto ima zavetnik gasilcev sv. Florjan, ki ga gasilci častijo kot simbol zaščite in poguma. Gasilstvo v Tržiču pa je veliko več kot le organizirana dejavnost, je način življenja, ki temelji na solidarnosti, nesebičnosti in tovarištvu. Vrednote, ki so jih utemeljili ustanovitelji, se ohranjajo tudi danes: pomagati vsakomur ne glede na čas, kraj ali okoliščine.
Pomemben mejnik pri vodenju GZ je bil 30. november 1995, ko je bila podpisana prva pogodba o financiranju GZ Tržič. Podpisala sta jo župan Občine Tržič Pavel Rupar in predsednik zveze Pavel Hudobivnik, prisoten pa je bil tudi poveljnik Gabrijel Urbančnik. To je pomenilo začetek sistemskega financiranja gasilstva s strani občine.
Danes in jutri
V zadnjih petnajstih letih je bil velik poudarek na izobraževanju, usposabljanju in tehnološki posodobitvi. Gasilci se danes srečujejo z vedno bolj zahtevnimi izzivi, od gašenja stanovanjskih požarov do posredovanja v naravnih nesrečah, prometnih nesrečah, poplavah in vetrolomih. Vozni park GZ Tržič je postal eden najmodernejših v širši regiji, obnovljeni so številni gasilski domovi, kar omogoča boljše pogoje za delo in vaje.
Organizacija pa ne ostaja le pri varovanju življenj in premoženja, gasilci so kulturni, družbeni in športni povezovalci. Sodelujejo na prireditvah, skrbijo za mlade generacije gasilcev, prenašajo znanje in vrednote prostovoljstva.
Vse to pa ne bi bilo mogoče brez številnih članov, ki s svojim delom, predanostjo in pogumom že desetletja uresničujejo geslo: “Naj bo dan ali noč, gasilci vedno pridejo na pomoč.”
Predsedniki in poveljniki Gasilske zveze Tržič
Predsedniki
Anton Dornik 1955-1963
Milan Valjavec 1963-1979
Franc Šavs 1979-1989
Pavel Hudobivnik 1989-2003
Bolan Balantič 2003-2008
Matjaž Potočnik 2008-2023
Špela Jekovec 2023-danes
Poveljniki
Vinko Dornik 1955-1957
Franc Hladnik 1957-1961
Viktor Serec 1961-1965
Janez Janc 1965-1967
Gabrijel Hladnik 1967-1993
Gabrijel Urbančnik 1993-2008
Jani Žlindra 2008-2023
Uroš Bodlaj 2023-danes